Stanko Kovač: Včasih je vsaka vas imela svojega kovača

20.10.2020 | 09:20

Stanko Kovač iz Sel pri Šentjerneju v svoji delavnici.

Za kovaški poklic pravijo, da izginja. A 78-letni Stanko Hosta iz Sel pri Šentjerneju je kovač že več kot pol stoletja in čeprav je že vrsto let upokojen, ima v svoji delavnici še dosti dela.

Okoliški ljudje mu še prinesejo za popraviti kako orodje, še vedno izdeluje motike, krampe, klamfe, itd., sicer pa se vsega ne da kupiti v trgovini in tudi ne zvariti. Marsikaj je treba narediti tudi z ognjem, in v tem je Stanko pravi mojster z mnogo izkušnjami.

Skrbi pa tudi, da stara obrt ne tone v pozabo, zato vsako leto ob občinskem prazniku Jernejevo predstavi kovaštvo. Na vozu ob preko sto let starem kovaškem mehu, ki ga hrani še od očeta, pred vsemi zavihti kovaško kladivo in navduši staro in mlado. Gledalcem pa podari kako podkev, saj je prepričan, da prinaša srečo. Pa tudi na Miklavžu na Gorjancih ob tradicionalnem kuhanju oglja kovaški poklic predstavi mladim.

Stanku Hosti, ki je še eden redkih kovačev na Dolenjskem, v šentjernejski dolini pa menda edini izučen, je župan občine Šentjernej Jože Simončič ob letošnjem Jernejevem namenil županovo priznanje za ohranjanje tradicije opravljanja kovaške obrti ter ohranjanja znanja in ljudskega izročila. To mu veliko pomeni. »Pri teh letih bi prej pričakoval smrt kot kaj takega,« se nasmeje Stanko, ko klepetava o starih časih, na katere ima lepe spomine. »Biti kovač, to je moj poklic,« pravi.

ŽE OČE KOVAČ

Preko sto let star kovaški meh, ki ga Stanko hrani še od svojega očeta.

Kot mlad fant si je želel postati strojni ključavničar, pa je vseeno pristal v kovaštvu. Kovač je bil sicer že njegov oče Franc, a ta svojega znanja ni mogel predati sinu, saj je umrl zelo zgodaj, ko je bilo Stanku komaj šest let. Je pa pri hiši, kjer je bilo deset otrok, ostalo očetovo orodje, ki je Stanku kasneje prišlo prav: preko sto let star usnjen kovaški meh, za katerega je bilo treba dati dobri dve kravi od hiše, ter nekaj kladiv in nakoval.

Kovaške obrti se je šel učit h kovaškemu mojstru Janezu Švalju na Brezovico. Učil se je tri leta, zraven delal na kmetiji, zlasti rad z živino. Kot kovač je šel nato delat k privatniku na Dobravico pri Kostanjevici, sicer pa je potem svoje kovaško znanje s pridom izkoriščal v različnih službah: na Slovenskih železnicah, v novomeškem Pionirju in nazadnje v šentjernejski Iskri. Vseskozi je imel Stanko popoldansko obrt, da je lažje preživljal svojo družino.

Z ženo Hečeno sta skupaj že 54 let!

Z ženo Heleno iz Orehovice, ki je bila izučena šivilja, sta si v Stankovi rojstni vasi kupila parcelo ter sezidala hišo in si ustvarila družino. Helena je bila gospodinja in je imela doma ob petih otrocih vedno dosti dela. Vse sta vzgojila v pridne in poštene ljudi, in danes ju razveseljuje že mnogo vnukov.

VSEM SKUŠAL USTREČI

Stanko je tudi svoja sinova naučil kovaških veščin. V domači hiši si je uredil delavnico, ki je še danes vzorno pospravljena. Dela mu nikoli ni zmanjkalo, pravi, ko pokaže nekaj kovaških spretnosti in zakuri na ognjišču, kamor doda oglje. Kvaliteta slednjega je zelo pomembna, pove, najboljše je oglje izpod Bohorja ali z Dol pri Litiji.

»Oglje mora biti iz kvalitetnega lesa, pomembno pa je tudi, da ni polito z vodo, ko se ga jemlje ven iz kope, ampak da se hladi pokrito z zemljo. Sicer poka na kovaškem ognju, žerjavka odleti, speče in moti pri delu,« pripoveduje Stanko.

V glavnem je delal sam, kar sicer v kovačiji ni običajno. »Včasih bi potreboval tri roke, pa sem si pomagal z nogo, se potrudil in nekako znašel,« pravi Stanko, ki se pri težaškem delu k sreči ni resno poškodoval.

Popravil je ogromno vozov, prikolic, plugov, verig, varil je ograje, koval konje, izdeloval okrasje, burkle, lestence, klamfe… Kar so ljudje potrebovali. To je delo, ki zahteva dobro fizično zmogljivost, pa vztrajnost, iznajdljivost, »Vse sem vzel, kar so mi ljudje prinesli in se potrudil, da sem ustregel. Delo uči, izkušnje pomagajo. Popravljal sem razna orodja, ravnal zvito orodje, želje so bile različne,« pravi Stanko, ki je s kovaštvom odslužil mnogim, ki so mu pomagali pri gradnji hiše. «Dobro se z dobrim vrača,« je prepričan.

NAPRAVA ZA UMIRITEV KONJA

Stanko Hosta je ob občinskem prazniku prejel županovo priznanje.

Kot kovač je imel veliko dela s podkovanjem konj. Včasih je tudi odskočil, a k sreči jo je odnesel brez poškodb, za kar pa ima zasluge sam. Stanko je namreč izumil posebno napravo za umirjanje konj. Treba se je bilo znajti - da ga niso brcnili in poškodovali.

»Ta naprava mi je zelo pomagala, tudi ležečega konja sem koval. Sicer pa je pomembno, da k živali pristopiš mirno,« pravi. Sam konj ne kuje več, napravo je oddal Jožetu Videtu. Pri delu si je Stanko pomagal še z avtomatskim kladivom, ki ga je sam naredil.

Ponosen je, da je njegove izdelke najti tudi v tujini: kar nekaj na Hrvaškem, saj je veliko delal po terenu (nove vozove zlasti v Žumberku), pa tudi v Italiji, Nemčiji in celo v Ameriki, kamor je motike poslal svojim tetam. Pomagal je tudi pri izdelavi vodne turbine za Madagaskar.

V šentjernejski dolini je bilo nekoč ogromno kovačev - ko je Stanko začel, je skoraj vsaka vas imela svojega, kakšna celo pet ali šest. Zdaj je drugače. Stanko pa je tudi ovčerejec in vinogradnik, pa prijazen sosed in vzoren župljan, ki rad pomaga pri popravilu cerkva in je dejaven v šentjernejski župniji. Prizadeval si je pri odkrivanju spominskih plošč vsem umrlim v bratomorni vojni in po njej. Z ženo Heleno živita v slogi in razumevanju že 54 let! In koval bo še naprej, dokler bo zmogel.

POMOČ S HRENOM

Shranjena ima še mnoga stara kmečka orodja in pripomočke.

Za konec pa Stanko razkrije še nasvet, ki je vsaj njemu zelo pomagal pri premagovanju težav s hrbtenico, saj je bilo nekoč kovaškega dela res veliko, Stanko pa ni znal reči ne.

Bolečo hrbtenico si je pozdravil s pregrevanjem hrena v kožo. »Korenino hrena, najbolje domačega, je treba čim bolj drobno naribati in ga kot obkladek v krpi položiti na čim bolj pregret hrbet, a ne za dlje kot 15 do 20 minut. Telo se še naprej pregreva, in res peče, a poživi krvni obtok. Hren moramo po omenjenem času nujno ostraniti dol, da se koža ne bi vnela, ter se nato zaviti v odejo in počasi ohlajati. Najbolje je zato to kuro narediti zvečer pred spanjem. Sam sem si tako kar nekajkrat pozdravil bolečine v hrbtu in tudi mnogi moji znanci imajo podobne izkušnje,« pove Stanko in odhiti v delavnico.

Delo pač ne čaka, vsaj pri njem ne.

Članek je bil objavljen v septembrski prilogi Živa Dolenjskega lista 24.9. 2020.

Besedilo in foto: L. Markelj

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava